»Leto 1989: napovedano mi je bilo, da bom odvisen od drugih, da ne bom hodil, ne bom plaval, ne bom vozil avta. Leto 2023: obiskal štiri kontinente, več kot 10 držav in prevozil 40 tisoč kilometrov. Nauk zgodbe: če si drzneš iti proti toku, se zagotovo povrne. Pomembno: samemu mi seveda ne bi uspelo. Ne bi mi uspelo brez bližnjih pa vseh tistih, ki so verjeli vame, in tudi vseh tistih, ki niso, in so mi dali motivacijo, da dokažem svoj prav.« To je zapis Darka Đurića, nekdanjega parašportnika, plavalca, ki se je rodil brez obeh spodnjih okončin in ene roke. Pred leti smo lahko večkrat brali o njegovih športnih uspehih in življenjskih podvigih. Med plavalci invalidi je med drugim postal večkratni svetovni in evropski prvak, plaval je tudi svetovni rekord. Pred tremi leti in pol, ko je bil star 30 let, je obrnil nov list v življenju in se odločil zaključiti uspešno športno pot.
Čanek iz Gorenjskega glasu
»To je bila pravilna odločitev. Dosegel sem, kar sem lahko, motivacije za nadaljevanje nisem imel več. V času koronavirusa sem bil kar nekaj časa brez treninga v bazenu in ga nisem pogrešal, kar je bil tudi znak, da to ni več to,« je povedal na začetku najinega pogovora, v katerem sva se osredotočila predvsem na njegovo drugo kariero in iskanje lastnih limitov. Kljub svojim telesnim omejitvah ves čas premika meje mogočega.
Kariera po KONČANI ŠPORTNI POTI
Ostaja povezan s športom, z letošnjim letom znova nekoliko bolj. »Kmalu po koncu kariere sva s športnim terapevtom Gregom Nahtigalom ustanovila start up podjetje, kjer se razvijajo digitalne rešitve v fizioterapiji. Najbolj sem bil osredotočen v to. Kariera po karieri je vedno zanimiva. Moram reči, da so bila moja leta po karieri zelo intenzivna. Aktivnost ni nič padla, počel sem še več stvari, kot prej. K temu so zagotovo pripomogli tudi moji športni dosežki, saj sem že takrat pokazal, da se da, da marsikaj zmorem. Novo leto je prineslo nekaj sprememb. Umikam se namreč iz Froomcare zgodbe, saj bom svoj čas namenjal razvoju paraodbojke in bolj aktivnemu motivacijskemu nastopanju. V paraodbojki sem že bil dejaven. V letu 2021 sem bil vodja delegacije na evropskem prvenstvu v Turčiji. Pomagam reprezentanci, tako ženski kot moški. Upam, da se ženska reprezentanca v odbojki sede uvrsti na letošnje paralimpisjke igre v Parizu. To je eden večjih ciljev. Ob koncu leta je bila prvič nagrajena s strani Društva športnih novinarjev Slovenije. Na prireditvi Športnik leta je bila razglašena za najboljšo med športniki invalidi. To je dobra novica za parašport, da je prepoznan kot enakovreden. Parašport do leta 2012 pri nas ni imel kakšne medijske podpore. Preskok so prinesle paralimpijske igre v Londonu, od takrat pa smo na nakoko isti ravni. Želimo si enakovrednejše obravnave. Koraki naprej so, a morda za nas prepočasni. Tudi športniki invalidi trdo trenirajo za uspeh, pa se še v letu 2024 morajo boriti za medijski prostor. To ni ravno najboljše,« se je dotaknil te teme.
” Šport mu je dal veliko in kot pravi, je ukvarjanje z njim za invalide zelo pomembno – z več vidikov, ne samo športnega. “
Darko Đurić poudarja pomen ukvarjanja s športom za osebe z invalidnostjo, v prvi vrsti na rekreativni ravni. »Šport ima pozitivne učinke tako na telo kot na duha. Iz rekreacije se lahko razvije tudi kaj več, pride do športne kariere, kot je bilo to v mojem primeru. Dosegel sem mednarodne rezultate in to mi je odprlo marsikatera vrata. Eden izmed pozitivnih vidikov ukvarjanja s športom je tudi širjenje socialne mreže. Veliko oseb z invalidnostjo je socialno bolj izoliranih, se ne odločajo za socialne aktivnosti, za vključevanje v družbo. Šport daje tudi to. In ta mreža, ki si jo ob tem ustvariš, je pomembna tudi pri drugih stvareh, na primer pri iskanju zaposlitve,« pravi.
Sam z iskanjem zaposlitve k sreči ni imel težav. »Nikoli nisem bil aktiven iskalec zaposlitve. Delo sem si zagotovil sam. Večinoma sem v stiku z invalidi, ki so aktivni, samostojni. Sicer pa sem mnenja, da je pri delodajalcih še vedno prisoten strah pred zaposlovanjem invalidov. Na srečo je država poskrbela za več instrumentov, ki jih spodbujajo k zaposlovanju invalidov. Zagotovo neke omejitve imamo, a saj jih ima vsak posameznik. Verjetno nihče ni primeren za prav vsako delo. Zase lahko rečem, da ne morem iskati službe, ki bi zahtevala fizično aktivnost, torej imam možnosti na delovnih mestih, kjer so v ospredju intelektualne sposobnosti. Vsak ima svoje talente, ki jih je treba spodbujati in razvijati. Invalide je treba spodbujati, da so aktivni, da počnejo stvari, ki jih lahko,« je dejal.
Boj z mejami
Darko Đurić je znan po tem, da ves čas išče lastne limite. »Poskušam početi čim več stvari, da vidim, kje sem dober, kje lahko prispevam družbi. Kdaj se človek zaleti tudi v zid. Osebam z invalidnostjo, s kakršnimi koli posebnimi potrebami, si marsikdo drzne določiti njegove meje. Včasih je kar velik boj, da tega ne dopustiš, da meje iščeš sam. Je naporno, a ko nekaj dosežeš, ko lahko delaš stvari, za katere so rekli, da jih nikoli ne boš, je vredno tega truda,« je izpostavil in dodal, da v tem boju dokazovanja pogosto zmanjka energije. »V športu na primer je bilo to vezano tudi na finančna sredstva. Veliko energije gre tudi za pridobivanje boljših protez. Z dobro protezo je življenje lahko kvalitetnejše. Vedno je boj z birokracijo, dokazovanje, da imaš prav. Tehnologija gre naprej, predpisi pa temu ne sledijo.«
Takšen primer, s katerim se je soočil in ga na koncu uspešno rešil, je vožnja avtomobila. »Dolg in trd boj je bil v dokazovanju, da lahko avtomobil vozim brez predelave. To sem dokazal na simulatorju, v praksi, v teoriji, pa še ni bilo dovolj. Moral sem biti trd pogajalec, da sem dobil dovoljenje. Dostikrat se počutiš ukalupljenega, ne veš, ali bi nadaljeval ta boj, ali pretiravaš v svojih željah po samostojnosti ali ne … Veliko te energije bi lahko dal v druge stvari. Kljub temu, da je veliko govora o enakopravnosti, v praksi temu ni tako,« je povedal.
Preko športa je spoznal številne ljudi po vsem svetu, ki se soočajo s podobnimi izzivi, predvsem kot posledica dvojne nadkolenske amputacije. Drug on drugega se učijo, kako z omejitvami, ki jih imajo, živeti čim bolj samostojno življenje.
Darko Đurić išče meje tudi na področju protetike. Proti koncu lanskega leta je znova obiskal kliniko v Oklahomi, kjer so specializirani za delo z ljudmi z dvojno nadkolensko amputacijo, torej za primere, kot je on.
»Vsako leto organizirajo nekajdnevno mednarodno srečanje oseb z dvojnimi nadkolenskimi amputacijami, ki so zelo koristna. Udeleženci se drug od drugega učimo, kako se da čim bolj samostojno živeti z omejitvami, ki jih imamo. Da lahko protezo uporabljam še na dosti višjem nivoju in sem veliko bolj samostojen, gre veliko zahval prav temu srečanju. Videl sem stvari, ki mi jih v Sloveniji ni mogel pokazati nihče. Zagotovo sem pri nas specifičen primer. Ni nas veliko s tremi manjkajočimi udi, sploh pa ne, da bi bili tako aktivni, kot sem jaz. Iščem lastne meje in zato sem za stroko kar zalogaj. Vse to prinese tudi kakšen boleč padec, brazgotino, okrušen zob … Rezultat je samostojno življenje in je vreden vsega truda,« poudarja.
Udeležba na mednarodnem druženju oseb z dvojnimi nadkolenskimi amputacijami mu je, kot pravi, dala ogromno. »Danes lahko povsem samostojno in brez kakršnekoli predelave vozim. V sodelovanju s slovenskimi protetiki smo naredili boljša ležišča (to je po meri narejen del proteze, ki fiksira krn), s pomočjo katerih lahko do maksimuma izkoristim mikeoprocesorsko koleno. Lahko živim povsem samostojno.« Kot pravi, so v protezah še vedno rezerve, čeprav ima že sedaj zelo izpopolnjene. »Tehnologija napreduje tudi na tem področju. Proteze, ki jih uporabljam, imajo senzorje, računalnik znotraj kolena, kar mi pomaga pri hoji. To se pozna predvsem na neravnih terenih, da koleno ne klecne, da lažje hodim po stopnicah, klančinah, pločnikih … Pomembno je, da sem tudi sam aktiven, da se ne izogibam takšnim terenom, izzivom, da zjutraj vstanem, namestim proteze in grem v nov dan brez strahu, da bodo vmes stopnice …, kaj, kar bi mi onemogočilo nadaljnjo pot. To je največ, kar šteje,« je zadovoljen.
Življenje je izziv
Njegova volja in želja po napredku, po dokazovanju, kaj vse zmore, je velika. Je velik navdih in vzor številnim. Svojo zgodbo predstavlja tudi po šolah, podjetjih … Izbran je bil med finaliste za najboljšega govornika (Best of speaker 2024, kar je postala Ksenija Benedetti). »Rad delim svojo zgodbo. Odzivi so pozitivni. Predvsem mlade skušam navdušiti nad tem, da razmišljajo samostojno in se ne pustijo voditi trendom, da počnejo stvari, kot vedo, da je prav.«
Invalidnost je seveda velikokrat izziv, ne glede na to pa odkrito pove, da mu je vse, kar ima danes, dala ravno ena mini napakica v genskem zapisu. »Prišel sem v najboljšo družino, ki živi v najlepši vasici, v Podbrezjah, spoznal nešteto izjemnih ljudi, imel super zanimivo kariero v plavanju, prepotoval kar nekaj sveta, doživel stvari, o katerih si niti nebi upal sanjariti,« je hvaležen in ob tem doda: »Invalidnost ni nič groznega. Imamo jo možnost sprejeti kot oviro ali kot izziv. Invalidi smo zgolj ljudje s plusi in minusi, kot vsakdo, in kot taki si želimo biti sprejeti. Vesel sem, da se to izboljšuje. Naj se napredek nadaljuje, sam pa se bom še naprej trudil biti aktiven in pozitiven zgled. Upam, da se mi bo še naprej čim več dogajalo in da bom lahko nadgrajeval dosedanje delo.«
Darko Đurić živi aktivno in samostojno življenje in še vedno se rad vrača na Gorenjsko.
