Na mojih vsakodnevnih poteh se mi dogajajo zanimive in zabavne dogodivščine, katere želim deliti z vami. Moja želja je, da vas bralce in tiste, ki moje aktivnosti bolj podrobno spremljate, popeljem v svet človeka, ki se je kljub nekaterim omejitvam odločil živeti polno življenje. In to mi uspeva, ne samo zato ker sem se tako odločil, predvsem tudi zato, ker imam izjemne ljudi okoli sebe. Ne obstaja zaman rek: »Obdaj se samo s pozitivnimi ljudmi.« Priznam, da tudi meni kdaj pade motivacija, takrat pa me dvignejo prijatelji in bližnji, ki moje kdaj na videz nerešljive probleme predstavijo v povsem novem, rešljivem pogledu.
Obisk paralimpijskega tabora za družine
Otroci so iskreni in brez zavor. Niso zlonamerni, so pa zvedavi. S svojimi vprašanji nas odrasle včasih res spravijo v zadrego. Kadar na dogodkih obiščem skupine mlajših, imam vedno kratke hlače. Kljub temu da s tem pokažem svojo invalidnost, sem na te noge ponosen. Zgledajo kot robotske. In tako velikokrat dobim zanimive odzive, da zgledam kot terminator, robot, pravi filmski vojni veteran, tudi viteške noge so že bile.
V soboto, 29. junija, pa sem v Thermani Laško obiskal Paralimpijski dan za družine, ki ga organizira Zveza za Šport invalidov Slovenije – Slovenski paralimpijski komite. Namen tabora je opogumiti družine mladih oseb z invalidnostjo, da jim omogočijo športno udejstvovanje.
Ko sem prišel na dogodek, me je hitro pozdravila mlada punčka, stara okoli šest let in popolnoma brez zavor izjavila: »Gospod, vi imate pa res smešne noge.«
Od vseh odzivov, ki sem jih že dobil, mi je ta najbolj prisrčen. Si sploh znamo še predstavljati, kako deluje otroška domišljija? Kako vidijo njihove oči? Seveda je za samozavest boljše slišati, da si kot terminator, ne pa da imaš smešne noge. Ampak dekletce je povedalo, kar je videlo. Smešne noge. In njena opazka mi je zares polepšala dan.
Zavijanje v vato ni okej
Med samim predavanjem otrokom in njihovim staršem sem izpostavil eno pomembno dejstvo, zavijanje trok v vato ni okej. Ni dobro, da starši delajo stvari namesto njih in jim odvzamejo zmožnost učenja na napakah. Še večje posledice pa lahko ob zavijanju v vato doživijo otroci z invalidnostjo. V tem primeru moramo, preden izrekamo kritike, biti pozorni na več stvari. Starš želi svojemu otroku le najboljše. Staršu je težko od blizu gledati, da njegov otrok za večino stvari porabi več časa in energije. Zato želi pomagati. Včasih pa se to nadaljuje v pretirano pomoč, zavijanje v vato. Odvzemanje zmožnosti otroku samemu. Zato je pomembno pogledati tudi korak naprej. Kakšen bo otrok, ko odraste? Mu s tem pomagate?
Ko misliš da ne zmoreš niti koraka več, si ravno na pol poti, ki si jo zmožen prehoditi.
Ko sem se učil hoditi s protezami, sem imel tudi krvave žulje. Mislil sem, da ne zmorem niti koraka več. Ko sam nisem imel moči, da vztrajam, sta vztrajala starša. Me vzpodbujala, naj nadaljujem. Mami sama mi je povedala, da ji je šlo na jok, ko meje gledala, kako se mučim, pa je vztrajala, ker je vedela, kaj to pomeni za mojo prihodnost, samostojnost. In vesel ter hvaležen sem, da je vztrajala. Ker danes lahko samostojno živim, vozim avto, potujem.
Če je kakšno sporočilo, ki ga želim dati, je zagotovo, vztrajajte. Na vseh svojih poteh. Ni vedno enostavno, ampak saj vemo, če vsaj malo ne boli, potem imamo očitno prenizke cilje.